Zgodbica (upanje in pričakovanje)

Deklica je živela sredi velikega mesta, v visoki sivi stolpnici. Bila je edini otrok in velikokrat ji je bilo dolgčas, zato sta ji Očka in Mamica kupila Papigo. Prinesla sta jo v veliki zlati kletki, s posodico za hrano in vodo. Obesili so jo v Dekličino sobo.
''Morala boš skrbeti zanjo, jo hraniti in čistiti,'' jo je opozorila Mamica. Deklica je odraslo pokimala.
Deklica je imela rada svojo Papigo. Kupila ji je posodo, v kateri se je Papiga rada okopala in poškropila del njene sobe. Deklica se ni jezila, ampak je vzela Papigo na prst in ji govorila.
Čez čas pa je Deklica začela premišljevati. Ko so šli z Mamico in Očkom na sprehod v mestni park, je videla ptice, ki so se podile za drobtinami. Svobodne. ''Vrabci in golobi so,'' ji je povedal Očka.
Doma je opazovala svojo Papigo skozi zlate rešetke in se odločila. Odprla je vratca kletke in ji pomolila prst. Papiga je skočila nanj kot vedno, kot običajno zunaj kletke razširila krila in zaprhutala po sobi, potem pa se vrnila k deklici.
''Danes ti ne bo treba nazaj v kletko,'' je Deklica rekla čisto tiho in skupaj s Papigo na prstu stopila k oknu. Odprla ga je. ''Poglej, kako lepo prosto je zunaj,'' je deklica poskusila opisati Papigi, kaj jo čaka. ''Pojdi,'' je rekla in stegnila roko skozi okno in potresla z njim, da je papiga vzletela. ''Bodi srečna in svobodna,'' je tiho dejala bolj sama pri sebi, Papiga je že odletela.
Mamici in Očku ni nič povedala, bala se je, da bosta jezna.
Naslednji dan so zopet odšli na sprehod. A kmalu po tem, ko so stopili iz stolpnice, so naleteli na pretresljiv prizor. Na pločniku, ne čisto na sredi, je ležala pisana Papiga. Vsi trije so jo prepoznali in Starša sta se obrnila k Deklici, ki je planila v jok. Mamica se je z Deklico vrnila v stanovanje. Očka je rekel, da bo poskrbel za Papigo.
''Zakaj si jo spustila? Kaj si pričakovala?'' je Mamica vprašala Deklico, ko se je ta pomirila. ''Mislila sem, da bo svobodna in bo našla ptice prijateljice in...'' Zmanjkalo ji je idej. ''Ne,'' ji je rekla Mamica. ''To si naivno upala. Kaj si pričakovala?'' Deklica je bila dovolj velika, da je vedela, da Papiga sama v resnici ne more preživeti. Spet je začela jokati.

Prirejeno po spominu, ampak se pri najboljši volji ne spomnim, kje je bilo >< en film na Hallmarku smz, ampak res ne vem. Na ta primer sem se spomnila včeraj in sem potem razmišljala, kako bi ga vključila v razglabljanje o upih in pričakovanjih. Pa ne bom nič več o tem pisala, mislim, da je zaključek zgodbe dovolj jasen.

http://sydelle.ednevnik.si/